Božični prazniki pred vrati

Ko se približuje božič, domača hiša navadno diši po raznih dobrotah, ki nakazujejo ta poseben čas v letu. Danes so v ospredju predvsem manjši piškoti, nekaj stoletij nazaj pa je bilo za božično praznovanje značilno peko sadnih štruc, ki so jih ljudje poklanjali revnejšim.

Zgodovina božičnega peciva in maslena dovoljenja

Ker je veljal adventni čas za postnega, je bila za peko dovoljena le uporaba moke, kvasa, olja in vode. Uporaba masla je bila, ker gre za živalski produkt, prepovedana. Vsled temu je bilo pecivo brez okusa in trdo.

Ker je bilo maslo cenejše od olja, je princ Ernest Saški leta 1450 pisal papežu s prošnjo, da v adventnem času dovoli uporabo masla za peko štruc. Posluha ni bilo kar 40 let in zamenjati se je moralo 5 papežev, da je papež Innocent VIII omehčal to navodilo in leta 1490 napisal t.i. masleno pismo z dovoljenjem za uporabo masla. Najprej je bilo to dovoljeno le plemiški družini, ostalim pa s plačilom posebnega davka za gradnjo stolpnice v Freiburgu. Splošna prepoved uporabe masla pa je odpadla, ko je nemška dežela Saška postala večinsko protestantska in dovoljenje papeža ni bilo več potrebno.

Po drugi strani je razvoj drobnega peciva najverjetneje povezan s popularizacijo božičnega drevesa, saj so ljudje potrebovali majhne božične okraske za na drevo.

Božično drevo ali novoletna jelka?

Simbolika božičnega drevesa in jaslic

Dva največja božična simbola – jaslice in božično drevo – lahko v zgodovinskem okviru povežemo z dvema religijama. Prvi je simbol praznovanja katoliškega božiča, drugo pa protestantskega.

Najbolj zgodnja upodobitev jaslic sega v leto 380, odkrita pa je bila v katakombah svetega Valentina. Za prvo sodobno upodobitev veljajo žive jaslice svetega Frančiška Asiškega iz leta 1223.

Maksim Gaspari je v navdušenju nad novo državo SHS izdelal posebne jaslice, ki jih je imenoval kar narodne. Morda se nam zdijo papirnate jaslice iz leta 1919 nekoliko »poceni«, vendar je bila večina jaslic tistega časa takih.

Vsi teh »narodnih« jaslic niso sprejeli z navdušenjem. Kot pravi Marjan Marinšek v knjigi MAKSIM GASPARI: pozneje Gasparijevih jaslic niso veliko kupovali, izginile so in so danes le še zanimiv dokument časa in izredna redkost.

Jasličarstvo je v Sloveniji vpisano v register nesnovne kulturne dediščine.

Prvo božično drevo v Evropi in prihod v naše kraje

Prvo božično drevo so okrasili v zgodnji moderni Nemčiji v obdobju renesanse. Pogosto ga povezujejo s protestantskim reformatorjem Martinom Luthrom, ki naj bi prvi okrasil drevo s prižganimi svečami.

Da je božično drevo postalo popularno po vsej Avstro-Ogrski in posledično tudi pri nas, gre zasluga princesi Henriette von Nassau-Weiburg, soprogi nadvojvode Karla Ludwiga von Österreich. Leta 1822 ga je postavila v njunem domu – današnjem muzeju Albertina na Dunaju. Okrasila ga je s svečami, slamnatimi zvezdami, rdečimi jabolki, medenjaki, pozlačenimi orehi in španskim vetrcem.

Sprva je doživela odpor, saj je kot protestantka v katoliškem okolju veljala za nekakšno kulturno radikalno novost. Ko si je drevo prišel pogledat avstrijski cesar in mu je bilo zelo všeč, so ga naslednji božič krasila vsa njegova domovanja. Tako se je razširilo po celotnem cesarstvu.

Nemški pivovar Peter Luelsdorf je leta 1845 v Ljubljani postavil prvo moderno okrašeno božično drevo. Okrašeno je bilo z orehi, zlatimi jabolki, rožiči in svečami. Slovenski katoliki so to šego sprva zavračali kot izraz protestantizma.

V Vatikanu so prvo božično drevo postavili šele leta 1982, zasluga pa gre papežu Janezu Pavlu II.

Prehod k novoletnim jelkam v času Jugoslavije

Po 2. svetovni vojni je oblast v Jugoslaviji ukinila javno praznovanje božiča in začela s postavljanjem novoletnih jelk. Jelka je simbol socializma in je v slovanski mitologiji povezana z zvestobo, pogumom in dostojanstvom. Najbolj zagreti pripadniki so jelke začeli krasiti šele 26. decembra, da bi še dodatno zmanjšali povezavo z božičem.

Trije dobri možje: Miklavž, Božiček in Dedek Mraz

Ko se na radijskih postajah začnejo vrteti zimzelene božične pesmi, mesta in kraji zasijejo v prazničnih lučkah, otroci pa pričakujejo svoje najljubše decembrske junake. December prinese tri dobre može, vsak s svojo tradicijo, simboliko in načinom obdarovanja.

Sveti Miklavž

SV. MIKLAVŽ na predvečer svojega goda, 6. decembra, obdaruje pridne otroke, neubogljivim pa prinese šibo in koren. Darila pušča v peharjih, na krožnikih, v nogavicah ali škornjih, ki jih nastavijo otroci.

Ključne značilnosti:

Domovanje: Svetnik, ki se spušča iz nebes.
Datum obdarovanja: 5. december zvečer ali 6. december zjutraj.
Oblačila: Škofovska liturgična oblačila, mitra in škofovska palica.
Spremstvo: Angeli in parkeljni.
Prevoz: Tradicija ni enotna; pogosto peš ali s konjsko vprego.

Božiček (ali Jezušček)

BOŽIČEK se je pred drugo svetovno vojno pojavljal kot nevidni obdarovalec na božični večer. Moderni Božiček izhaja iz ameriške tradicije, oblikovane pod vplivom Sv. Nikolaja, Father Christmasa in nizozemskega Sinterklaasa. Svojo današnjo vizualno podobo je dobil v 30. letih 20. stoletja v reklamni kampanji Coca-Cole.

V Sloveniji se je uveljavil konec 80. let.

Ključne značilnosti:

Domovanje: Severni tečaj.
Datum obdarovanja: 24. ali 25. december.
Oblačila: Rdeča obleka z belo obrobo.
Spremstvo: Škratje.
Prevoz: Sani s severnimi jeleni; prvi je Rudolf.

Dedek Mraz

DEDEK MRAZ se je kot obdarovalec pojavil konec leta 1948 v Sloveniji po sovjetskem zgledu. Leta 1952 je Maksim Gaspari oblikoval njegov ikonografski videz.

Ključne značilnosti:

Domovanje: Pod Triglavom v Kekčevi deželi ali na Pohorju.
Datum obdarovanja: Silvestrovo ali novoletno jutro.
Oblačila: Ovčji krznen plašč, polhovka s smrekovo vejico, usnjeni škornji, palica.
Darila: Iz koša ali cekarja s slovenskim ornamentom.
Spremstvo: Pogosto brez, včasih palčki, živali ali snežinke.